Janez Strnad: VOZI ME, AVTO, V DALJAVE

Fizika in avtomobil


DMFA–založništvo | Knjižnica Sigma | Cenik | Več o knjigi

Vozi me, avto, v daljave
Zbirka: Knjižnica Sigma (številka 49)
Leto izida:  1991
Obseg: 80 strani
Izvedba: 14 × 20 cm, mehka vezava
Cena: 7,00 EUR

Vsebina



O knjigi

Profesor Janez Strnad se je že davno odločil, da z besedo in zgledom oškropi s fiziko vsakogar, ki se temu doživetju noče ravno posebej ogniti. Tokrat se zdi, kakor da so pri njem na vrsti avtomehaniki. Napisal je namreč knjižico s pevnim naslovom Vozi me, avto, v daljave in s prozaičnim pojasnilom, da gre za fiziko avtomobila, sanjskega rekvizita vseh mladih, še zlasti onih, ki si svet že ogledujejo v dvoje.

Pa se kmalu izkaže, da priročnik za popravila ta knjiga ravno ni, saj se pisec ne spušča v podrobnosti. Kar nekaj časa avto obravnava kot celoto in se ne meni za njegove dele in pojave v njem. Prav previdno mu nato natakne štiri kolesa, ki so spočetka toga in se po cesti kotale zato, da bralec ob njih razmisli o lepenju in trenju pri kotaljenju. Pisec prikaže dvojno naravo tega pojava, saj se z avtom ne bi mogli voziti, če ne bi bilo trenja, po drugi strani pa prav zaradi njega zapravljamo energijo.

Še malo kasneje dobi avto na toga kolesa prožne gume pa tudi nekaj netogega drobovja kot so zavore in motor. Tako si pisec pripravi okoliščine za razpravo o notranjih silah in njihovem vplivu na vožnjo avtomobila. Mladim bralcem ponudi tudi možnost za fizikalno sanjarjenje o upravljanju in vodenju avta od znotraj.

Posebej mikaven je predlog, da rezervoarja za gorivo ne bi šteli k avtu. Namesto tega si bralec lahko predstavlja, da je ob cesti napeljana cevka z notranjim premerom 0,4 mm, po kateri v avto priteka bencin. Ni pojasnjeno, kam je vtaknjeno drugo krajišče cevke. Vožnje željni bralec si zato lahko misli, da naravnost v očetov žep in tako pride do gospodarske osnove svojih sanj. Porabo goriva bo po novem lahko meril v m2 podobno kot stanovanja in gradbene parcele.

Če zvijača z cevko ne bi delovala, se še vedno da z avtom potovati na štop. Pisec je mislil tudi na to zvrst bralcev. Ponudil jim je računski dokaz, da bodo s svojimi kostmi, kožo in nahrbtnikom porabo goriva v gostiteljevem avtu povečali le za dva deci na 100 km, po novem za 2⋅10−9 m2. To je tako malo, da bodo po objavi tega dokaza štoparke začeli pobirati celo rojeni Kranjci.

V zadnji tretjini knjige zvemo, kako lastnika avta izkoriščata Ottojev ali dieselski motor. Potem, ko eno tretjino denarja poženeta naravnost skozi izpušno cev, je treba drugo tretjino odriniti okolici po določbah zveznega in republiškega entropijskega zakona. Zadja tretjina energije gre delno za ropot in rožljanje pod pokrovom motorja, s preostankom pa avto dela veter, ki maje grmovje in rožice ob cesti in se sopotnikom lovi v lase. To zadnje je seveda tudi glavni namen avta.

Ob razpravi o silah in navorih je pisec načel kar nekaj kočljivih vprašanj, ki jih v šoli pogosto zmašimo v nekaj standardnih fraz. Posebno skrb je posvetil energijskemu zakonu, tako da ob pozornem branju lahko na koncu razločujemo, katere zunanje sile avtu oddajajo delo, katere pa so potrebne za energijske pretvorbe v avtu samem.

Škoda, da fizikov avto ostaja prav do konca brez vzmetenja. Spremembe sil pri speljevanju in zaviranju je namreč prav dobro mogoče opazovati na vzmeteh, pri togo privezanih telesih pa se vsega tega ne vidi.

[Iz predstavitve knjige v reviji Presek 19]

DMFA–založništvo | Podatki | Prodajalna | Internet | Naša ponudba in CENIKI | Presek | Knjižnica Sigma | Obzornik za matematiko in fiziko
HTML 4.01 CSS © DMFA–založništvo 2003. Zadnji popravek strani dne 28. februarja 2006.